Zrak je dišal po silaži
in lesnem dimu.
Z jutranjim vetrom
se je zlival z njegovim obrazom.
Ležal je pod odmrlim
vrbovim drevesom
s polprazno steklenico
viskija v roki.
Ob običajnem toku
svojih zavozlanih misli
je tarnal nad svojim življenjem,
kako drsi v nekakšnem
zmedenem prostem padu.
Napačen dan je bil to
in odgovornosti
so tisto jutro obležale,
nekje.
Po glavi so se mu
vrtinčile druge stvari.
V mislih je pošiljal
robat pozdrav njej,
katere pogled je postajal
vse bolj mračen,
potrt.
' Odšel bom'
si je ponavljal,
'odšel,
moja otožna lepotica.
V vsem najinem času
je srce jokalo
in vedel sem,
da se enkrat bo končalo.
Imel sem tvojo ljubezen
a vendar nisem čutil,
kako ob tem ledeni moje srce.
Zdaj sovražim svoj obraz,
svoj lik, navade, dejanja ...
Nisem te bil vreden
in ta misel me zdaj muči,
me trga in zbada,
zato,
odšel bom,
odšel,
moja otožna lepotica ...'