z glavo praskam strjeno kri
z razbitega stekla
vedno znova sestavljam
hrbtenico v tračnice
med ostanki korenin
iščem posušene stopinje
bojim se prekletstva
ki me dohiteva na vsakem koraku
z mastnimi rokami me boža
po zakrnelem tilniku
in mi z jezikom brodi po
ostankih ušes
mi trga luknjičasto kožo
z obraza
da si iz nje naredi nove podplate
ki bodo trajali večno

Silva Langenfus