črta uravnovešenosti se je upognila
mi usločila hrbet in naravnala pogled
brez vprašanj se je ugnezdila med
rahle vejice in težke klicaje misli
brez sramu se je razgalila do črnih kosti
njeni dotiki so bili tako nežni da je moja
duša kričala od bolečine mladega nemira
obstala sem sredi puščavskega peska
namazana z norimi idejami zla
priklenjenih rok in nog sem cepetala z jezikom
in zemlja je s svojo okroglo glavo postajala
vse večja, lahka kot napihnjeni balon
se je dvignila iz mojega obzorja
in zasijala na nebu

nisem več ločila lune od prsti
in srce se je skrčilo kot vešča ob ognju
še malo je zacepetalo z žilnimi rokami
nato pa se je z eno perutjo pognalo
nebu v varen objem

Silva Langenfus