Nezaznaven
Veter pobriše peščene sledove,
soncu poboža samotne pramene,
morju razzkuštra še zadnje valove.
Tu sem, a vse se dogaja brez mene...
Kot kamen sem sredi neskončne poti;
majhen, da burja v noč me prežene,
prevelik, da vzlétel bi v njene oči.
Kot brodolomec, naplavljen v sipine,
gradim si svoj mir iz raztreščenih dni.
Bose besede namakam v plitvine,
izpiram jih nežno z ostanki neba,
ki ne odseva več mehke modrine
v gladini neskončne tišine srcá.
Raztapljam se v pesmi kot solza morjá.
soncu poboža samotne pramene,
morju razzkuštra še zadnje valove.
Tu sem, a vse se dogaja brez mene...
Kot kamen sem sredi neskončne poti;
majhen, da burja v noč me prežene,
prevelik, da vzlétel bi v njene oči.
Kot brodolomec, naplavljen v sipine,
gradim si svoj mir iz raztreščenih dni.
Bose besede namakam v plitvine,
izpiram jih nežno z ostanki neba,
ki ne odseva več mehke modrine
v gladini neskončne tišine srcá.
Raztapljam se v pesmi kot solza morjá.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Legy
- 25. 04. 2011 ob 14:04
- Prebrano 1127 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 795
- Število ocen: 21
