Skrivam svoj obraz,
duši me moj poraz,
slike v glavi,
prepih v puščavi,
spomini na stare dni,solze.
Saj ne morem več,kričim!

Mislim svojim se upiram,
pok! In še en, tam je tvoj obraz.
Ali me slišiš? Kako? Izgubila sem svoj glas.
Vleče me v temo mojih skrbi, zlagano življenje,
in maska smehljaja vse te dni, pa še ta na ustih
priokus grenkobe pusti.

Sklonjena glava in težka ramena,
kako naj rešim se tega bremena?
Vem ni moja krivda, toda občutek je
venomer enak,praznina in bolečina
prebadata mi lobanjo,s kosti si ližem kri,
in krokar bo zapel še zadnjo pesem smrti,
dušo zakoplji mi, telo bo živelo toda, upanje
je uvenelo.

Z zimo je svoj čas vzelo vse,vse kar
še živelo je, v zrcalu opazujem podobe
ljudi, slepi pogledi ,vsak zbeži, vsi
so isti...

Krik,krik, le krik ,neslišen krik
na ustnicah mojih tiči,vse veselo je
slovo pobralo, mrk.
Vsaka napaka svojo rano išče, vsaka solza
spomine briše, izgubljen je dan v temi,
ne išči človek svetlobe tam ,kjer je več ni...

Christen