Popotnik samote


To spečo, majhno misel stiskam k sebi,
kot krhko bitje, komajda rojeno.
Še zadnjič, preden podarim jo tebi,

z dlanjo tišine božam lice njeno.
Zavedam se, da v meni rastla ne bi;
kako bi le, če čustvo je jekleno!

Popotnik sem. Prehitro me ne sodi,
ker si v bisago tlačim ceste svoje;
ujeta pot najlepše pesmi poje!
Brezbrižno zrem lahko v oči usodi...

Ne vem, kje sem in kod ta pot me vodi,
v brezstišju senc so zdaj besede moje.
Samoto vabim spet na čaj za dvoje,
a strup nikoli ne konča v posodi.

Legy

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Legy
Napisal/a: Legy

Pesmi

  • 22. 04. 2011 ob 21:49
  • Prebrano 1314 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 1326
  • Število ocen: 37

Zastavica