Popotnik samote
To spečo, majhno misel stiskam k sebi,
kot krhko bitje, komajda rojeno.
Še zadnjič, preden podarim jo tebi,
z dlanjo tišine božam lice njeno.
Zavedam se, da v meni rastla ne bi;
kako bi le, če čustvo je jekleno!
Popotnik sem. Prehitro me ne sodi,
ker si v bisago tlačim ceste svoje;
ujeta pot najlepše pesmi poje!
Brezbrižno zrem lahko v oči usodi...
Ne vem, kje sem in kod ta pot me vodi,
v brezstišju senc so zdaj besede moje.
Samoto vabim spet na čaj za dvoje,
a strup nikoli ne konča v posodi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Legy
- 22. 04. 2011 ob 21:49
- Prebrano 1517 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1326
- Število ocen: 37
