(Legyju, modremu cvetu in gnuju)

Hvaležna sem ti, da slediš sonetju,
in da opaziš hibe, skrite v zlogih,
ki jih spregledam, ker vsak dan v premnogih
sem pesmih tujih - kakor čmrlj v socvetju.

Ko pesnikom težim s pravili forme
in jim predavam nekaj, kar "se mora",
ni čudno, da zaznam sledi upora,
ko stokrat znova rišem črte norme.

Vzporedno, hkrati, moj sonet nastane ...
in vem, za kikse ni opravičila -
češ, lej, premalo časa mi ostane,

da stvar bi res popolno naredila.
Morda opomnijo me te izbrane
vrstice tvoje. Kanček so zdravila.

Lidija Brezavšček - kočijaž