Ogenj
Breztežnost ti hromi korak, ko se sprehajaš po obrveh speče spalnice. Stene tlijo v tebi. Tvoja koža se lušči s tramovja besed. Skozi nespečnost paraš votle misli, da se ti drobovje praznine razlije po beli dlani molka. Preden umiješ vse sence s pročelja noči, pometeš pepel pod preprogo plamena.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Legy
- 22. 04. 2011 ob 17:36
- Prebrano 1323 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1094
- Število ocen: 29
