sedim za šankom
in opazujem zbirko
praznih steklenic
spominjajo me
na edino umetnost
ki zna ujeti sliko

gruča razgretih fantov
navdušeno spremlja
nogometno tekmo
dokler zdolgočaseno listam
stranice prepasanega časopisa

za bližnjo mizo
sedita dve urejeni gospodični
prijetnega videza
ki nista
po volji mojega okusa
kot bi bile dve rokrci

strmita vame
in radovedno opazujeta
vsakič ko ju pogledam
sunkovito umakneta pogled

ne zavedata se
da za sliko urejenega
mirnega
in modrookega fanta
sedi utrujen starček
s svojimi grehi
že desetkrat pribit na križ

s sivimi očmi
strmi v točko za šankom
premleva stare zgodbe
do meje
ko se okovi
ne zarežejo v živo

nato vstane
in posrka še zadnje kaplje
veliko presladke kave
pokliče natakarico
se ji zazre globoko
v velike rjave oči
nasmehne
in iz žepa
potegne dva zlatnika

da bi plačal pet minut odsotnosti

prijazno se poslovi
in zakoraka
z nasmeškom v prihodnost naprej

ivan z