Spomladanske nevihte spirajo
obledele sledi.
Nosilci cvetnih prahov
zapuščajo oplojene barke.
Na nebu kroži galeb.
Razposajen in svoboden
tolaži izpuhtevajoče solze
iz valovitih krivin morja.
Z oplojene barke maham
davnim klicem matere,
toplemu vonju
jutranje kave,
prepečenem kruhu,
sveže umešanim jajcem s sladkorjem.
In tistim: ena žlica tebi,
ena bratu, pa spet tebi,
bratu ...
Zalotena zaostanem
v žareči krvi prstnih jagodic,
v nejasnih mislih
z obledelimi odgovori,
ki nas kot starce uspavajo
in v barkah oplojenih cvetov
vedno znova porajajo.