Štrikali so nogavičke za premrle nožice,
pripovedovali so štorjice zgodb lačnim otrokom.
Danes jih trpamo v hiralnice izven vidnega polja
sodobne storilnostno naravnane hiperprodukcije.

Samo da jih ne vidim, kako se vlačijo čez cesto
ped za pedjo in postavajo pred ograjami,
kjer so nekoč hodili bosi, sedajo na
avtomobilske odbijače, ker klopi ni več.

Najbolje, da jih vse skupaj pripremo nekam,
kjer ne bodo motili statistik in kjer
je čas obstal na točki prehoda iz
obnemoglosti v modrost.

Nihče jim ne bo prisluškoval, ko snujejo
lepšo preteklost in kvartopirskih ekscesih
jadikujejo nad prihodnostjo. O vojni vemo
vse, kar je potrebno, dajo bijemo naprej.

yoyoba