Če imaš vsaj malo domišljije,
si lahko predstavljaš
poteze mojega obraza
glede na to,
kako zveni moje ime
in si ustvariš sliko,
kako visim za šankom
in po slamici pijem
jagodni sok z mlekom.

Če imaš vsaj malo domišljije,
si lahko ustvariš vizijo (iluzijo?)
o tem,
kako si zjutraj pospravim posteljo
ter namažem marelično marmelado
na še vedno topel polbeli kruh
iz bližnje pekarne.

Če imaš vsaj malo domišljije,
lahko zagrabiš niti mojega bivanja
in posredno vstopiš
v moje življenje –
s tem ko razmišljaš
o mojem obstoju
in ko presojaš dejanja,
ki jih morda
sploh nisem zakrivil.

Ali lahko ukrivljaš resnico,
ki me obdaja
in uresničuje?
Morda. Morda ne.
Biti ali ne biti?
To je zdaj vprašanje?!?
Misliti, da sem.

Dvomiti, da nisem.
Prebivati v koordinatnem sistemu,
kjer je abscisa časovna os,
na ordinati pa se dogaja
ukrivljanje prostora,
tako da nikdar ne veš,
kam te življenje ponese.

Utapljati se
v oceanu matematičnih
(in drugih, ne-naravoslovnih)
formul,
ki jih najverjetneje nikdar
ne boš potreboval.
Enačiti matematiko s fiziko,
češ da so povsod samo
enačbe.

Oblikovati besede v izreke,
izreke v odstavke,
odstavke v povesti,
povesti pa splesti v romane.

Poenostavljati formule
in enačbe in romane
v preproste ulomke
in enostavne besede,
zraven pa piti
jagodni sok.

S prstom risati
po mizi tam,
kjer je nastala lužica
ob prevrnjenem kozarcu.
Zamišljati si
drevo in sonce,
hišo in stezico.
Izbrisati spomine
davno minulih dni.

In noči, ki jih več ne pomniš,
ne pomniš več.
Tisoč in ena zgodba,
tisoč in ena melodija.
Ena harmonija.

Trkati na vrata,
ki se ne odpirajo
na široko.
Voditi kamelo
skozi šivankino uho.
Pustiti vse in iti.
Sprehoditi se
v neznano.
Opustiti
vse iskanje varnosti
in z obema rokama
seči po tveganju.
Osvajati dvom.

Odpreti oči in spregledati
dejstva,
ki jih nekateri imenujejo tudi
resnica.
Kje je resnica?
Kdo je resnica?
Si že odprl oči?
Si že uporabil srce?
Si že uporabil domišljijo?

Žiga Lovšin - Lothlorien