Pesem si, ki z besom razpihuje
svoja prostranstva.
Roža čudodelna, posajena v puščavi.
Notranji zemljevid, ki nezadržno cefra
anatomijo zvoka.
Celota, ki ji ne more uiti moja
pregnana beduinska duša.
Peščeno vesolje, morje mehke otožnosti,
odtisi otroških stopal,
in veter, ki jemlje dih
vsaki besedi, izgovorjeni
v nezadržnem siju speče slepote.

lydia