Pomladno jutro z roso je umito,
čez trave mehke veter lahno brije.
Cerkveni zvon že sedmo uro bije,
a jaz-pestujem hrepenenje skrito.

V skrivnostno čakanje je vse ovito,
še kukavica z mano se raduje,
in njen ku-ku me s srečo napolnjuje,
ko razglasé novico čudovito.

Kot mlad golob si plašno k nam prilétel,
zajokal glasno si v objemu dneva,
ki mi s teboj postal še bolj je svétel!

Zdaj toplo čustvo sreče v meni seva,
ker gnezdo v mojem srcu si naplétel.
In v njem naj te le sreča, smeh preveva!

Ida Semenič- adisa