Ako bit' hočeš poet na zemljici naši
ob vsakdanji paši oči na ta svet
in prazni besedi zidov in omar
in še ko si star živet' moraš v bedi!

Le strto srce in zliti razum
v stekleni pogum se izpove
in trga meso iz belih kosti
in 'z bledih oči se čuti temó.

Brezdomec surov po cestah smeti
nabiram vrvi. Gotovo gotov
izhod je mogoč. Brez lastne krvi,
brez vidnih sledi pozdravi me noč.

In ko ostanejo le še kosti
in ko me več ni, še vedno čutim meso.
Takrat se razjočem, zastane mi dih.
- V srcu le tih poet biti hočem.

Žiga Lovšin - Lothlorien