Razumem trenutek in čas,
v zvoniku, ki bije minljivost.
Nisem vedela, da lahko imam ušesa.

Nezavedno sem zrla v kazalce in ljudi,
v katerih je bila samo misel na naslednji
trenutek. in predirljiv vonj po prazniku.

Danes vidim tudi veter in slišim srce.

Snela sem svoje polomljene rogove
in jih darovala spoznanju.
Ker samo tako lahko govorim iz tvojih modrosti.
Samo tako lahko vidim tvojo krono iz trnja.
Držal si me v objemu, ko nisem premogla besed,
me oblačil v barvitost radosti,
mi prinesel cvetje v živost poguma.

Pospravila sem svoje skice in jih
zažgala na grmadi.
Ker samo tako lahko iz pepela izkopljem amulet,
samo tako razumem srečo skozi ognjen pogled.

Zaigrala sem misli o posedovanju
in se bosa spet učim hoditi.
Ker samo tako lahko spoznam tvoje korake k sebi,
samo tako se lahko obujem za jutri.
Razumel si, ko sem v peskovniku gradila hiše želja,
me pokrival, ko je hlad dušil moj naslednji dih
in mi kuhal čaj iz razumevanja norosti.

Danes iz megle vlečem žarke in razumem potovanje oblakov.

Ker si me ljubil !

Sandra Kocijančič