Snežinke neba, je vaša pot res vselej čista?
Si nikdar ne želite prebosti teles in zarezati v razprte
dlani?
Je mogoče padati tako spokojno?
Na trupla kamenjanih deklet.
Na krvave meče križarjev.
Na grmade čarovnic.
Na plantaže s sužnji. Neutolažljivo padate.
Na minska polja, indijanske rezervate, žičnate ograje.
Na sramotilne stebre, lesene križe, družinsko nasilje.
Na ruševine azteškega mesta padate.
Na pusto skalovje Golega otoka padate.
Na pepel živo zažganih devic padate.
Na mejo med severno in južno Korejo padate. Vse naenkrat padate.
Na pritajene krike na sežigalnice na posekane pragozdove.
Na strmoglavljena letala na krizna žarišča na kvizlinške
enote.
Na Katynski gozd.
Na gimnazijo Columbine.
Na prodajalce belega blaga.
Na obe strani železne zavese.
Namesto nas padate.
Oh, snežinke neba, jaz padam z vami.