DANOST GLOBIN

Odklenil srčne sem zaklopke
ženi mojega srca,
odkril sem novo ji svetlobo,
ki ni bila izvor neba.

Zaprta školjka njenega bitja
se sprostiti znala ni,
pomoč ljubezni od samote,
se v njej kot čustvo spremeni.

Prav tiho zlata rosa jutra
cvetu latice miri,
le moj pogled ji gladi lice,
ji v srcu novi čas budi.

Pogled se srečal je s pogledom
globoko v naju je pristal,
zatrepetali sta telesi,
omotičnost v sebi sem zaznal.

Približala se je prisrčno
objela moje je telo,
a v meni je kipela sreča,
živeti večno samo z njo.

tomi