Odjeknem se v sedanjost.
Ne bova, prehodila stez,
uhojenih s koraki zmagoslavja,
Ne smeva, prekoračiti črte,
med dnevom in nočjo, ki jo zariše enakonočje.
Ne zmoreva, osmisliti bivanja
med razklanimi dnevi.
Ne razumeva, opravičil let,
nabranih v brezčasju.
Ne sprejemava, naključij tišine,
v glagolu biti.
Ne znava, pognati duše,
v umetnost predajanja.
S pritajenim krikom,
vrnjenim v telo,
zasipam kraterje želja,
izravnam globeli vprašanj
in v kolovrat zapredem
boječ pogled.
Odmev odtisne prihodnost.

Sandra Kocijančič