Sedim v prostoru brez sten...
Čas pritiska name...
Živčno grizljam svinčnik...
Zlomljeno srce je pod pritiskom vsakdanjika...
Prazen list papirja kriči name naj ga popišem...
Svinčnik me opozarja da mu grizljanje ni ravno najbolj prijetno...
Temna senca se vije izza vogala...
Težki koraki se slišijo v daljavi...
Hrapave dlani praskajo po nevidnih stenah...
Zaprta sem v prostor, ki ne obstaja...
Čas me grize in napada iz vseh strani...
Kaj sem storila da me tako grobo preganja?
Kaj sem govorila da me tako opominja na moje slabosti?
Sem res človek, ki je zaprt v svojo lupino?
Čas bo povedal...
Čas mi bo namignil...
Kajti čas je še vsakega opomnil in povozil kadar je naredil napako...

Otroksonca