Ah, končno,
norčljivost.

Spoznal sem norčljivost.

Noro lepo,
tako čisto, svežo, mladostno;
tako pomojeno.

Skristalizirano.
Skrito,
kot diamant v vodi.

Srečal sem jo v predsobi
modrega ...
no, bolj pomodrelega sveta.

Niso ji bile mar njegove veličastne sobane.
Kot niso bile mar meni in moji divji norosti.

Sprejel sem jo za svojo,
skupaj z njenim metuljem,
ki jo nosi na frfotavem hrbtu.

Metulj, ki ga razkoračena jezdi,
počiva sedaj na moji popotni palici,
ki jo nemirno vodi
moja norost

v neznano

nazaj.

Tomaž Mahkovic