Ni potrebe, da je cesta vedno ravna,
da hitrost jemlje pogled očem,
niti ni nujno da se vsi umiti kozarci svetijo
v svojem sijaju, kot da bi bili nabrušeni diamanti,
tudi ni potrebe da je vsaka volna krzno,
kot odjem od ene in prijem na drugo kožo.
Ni obvezno, da smo pingvini in mislimo enoumno,
ker enoumje vodi v dolgočasje in je podobno zboru
brez vodje, kot igra brez scenarista, samoumevno.
Ni potrebe po nečem več, ne lesku, ne višku,
le občutek, da gre v pravo smer pot,
tudi če je kdaj vijugasta.

IŽ-lev