ne morem zajeziti solz
četudi jih objamem v smeri gibanja
jih poljubljam, da delujejo vzporedno s soljo
četudi je oko na konici žeblja in veka zatekla
vse prehaja v pot
ki jo z decimalno vejico premaknem za tri mesta v desno
iz neznane uganke v začarane zanke
premaguje me hrepenenje in zastrašujoči smog
ne morem zajeziti solz
pretvarjam se iz večje enote v manjšo
s čarobnimi glasovi
potrebujem zrak
da pogoltnem strahove
ki so jih marjetice zasejale še v jutranjem soncu
ne morem zajeziti solz
v merilnem valju hlastam za požirki
skala se dotika pepelnate podlage
prostornina mojega telesa se utekočini
obujam prah
ne morem zajeziti solz
saj je vseeno
eno življenje
neopaženo
določeno z računanjem in potopljeno
ko najmanjša sila vleče sanke
da ne drsijo v dolino
rada bi le
rada bi
rada
hojo znotraj zunanjosti
in ljubezen na vznožju klanca


 

sheeba