Od drevesnega uda
do orlovega očesa,
zrklo dneva
kotali
senco meseca.

V bližino topline
in upanja,
se razlivajo sokovi
trdoživih trajnic.

Kam gredo koraki,
ki koprnijo v mesečini
kam gre smeh, ki
rastresen v breg
čuti dotike.

Ne sprašuj se,
požri jezik
in pogoltni srce,
da bolečina lahko izteče.

Silva Langenfus