Tap, tap, tap
je odmevalo
po sivini suhega asfalta.

Let netopirjev je naznanil usodo
ob umiranju klasja.

Pričakovala sem te
ob mrzlih zimskih nočeh,
ko je praskalo pod stopali,
ob zgodnjih jutrih,
ko so razpadajoča jetra kričala šibkost.



Nocoj
so leteče miši ponovno prigriznile luno
in risale neskončnost nad mojimi lasmi.

tap, tap, tap,
tap, tap,
tap,

top.


Zaril si se vame.
Objestno.

Kot korenine,
ki so pred mojim obrazom
preklale objokano zemljo...

MOMO