Čutim, tvoje tavanje, stopicanje, iskanje.
Tam, nekje drugje, upajoč na boljši dan.
Ne, dragi moj, še vedno si v temi,
ne zmoreš drugače, vem.
Prižigam plamen, zate.
Tako si ubog, v jutrih, vsakdanjih,
ko neizpolnjen odideš v svoje skrivališče.
Misleč, da te nihče ne vidi, opazuje.
Odlagaš laži, ob katerih ne verjameš več, niti sebi.
Goreče porivaš svojo bit,
v zublje bolečine,
a si ne upaš izgoreti.

Sandra Kocijančič