Če bi se moral odločiti,
bi pustil umreti tebe.

Kot pravi kavalir
bi sedel k tvoji postelji
in te pobožal po licu.

Zbudila bi se
še vsa mehka
od nežnosti sanj
in zamežikala vame
travnike moje mladosti.

Vzel bi tvojo dlan v svojo,
da bi skupaj vzvalovila celoto,
kot nekoč,
in ti povedal.

Posmejala bi se
moji šali,
čeprav veš,
da je dober humor
zame še neosvojena veščina.

Tragedije mi gredo bolje od rok.

Gledal bi te,
ko bi prestrašeno opazovala
svojo razpadajočo kožo.

Lasje bi se vili na tla
in tkali preprogo.

Pošiljal bi ti ljubezen
in upanje
in šepetal hvalnice
tvoji odhajajoči duši.

In potem,
ko bi te moč smrti
odnesla v neznano,
bi se sesedel
in zakričal.

Izbruhal bi solze,
ki sem jih goltal.

Prenehal bi spati,
posedati na verandi
in brati poezijo.

Življenje bi se ustavilo,
jaz pa bi gnil v trpljenju.


Nikoli te ne bi mogel zapustiti.

MOMO