Po koncu pravljice se spogledam s seboj v ogledalu.

Zamižim in spet pogledam. In potem znova in znova.

Ker se ne ogovarjam na glas in ne govorim enogovora,

počasi nastaja tišina v družbi same sebe.

Preprosto približujem se temu svetu in se odmikam od njega,

sem približek in oddaljenec

vsesplošnega obkrožanja v vseh smereh dihanja, zavedanja.

Po koncu dogajanja ostane tišina v zavetju negibnih zloženih peruti.

IŽ-lev