V sedlu
Hrbet konja je divje drgetal,
mišice so umirjale podpluto telo.
S temnimi očmi se zadnjič srečava
v belem dnevu,ki rojeva dih.
Boj je bil krvav,
neizprosen in krut,
toda pravično se je zaobrnil
v smeri sonca.
Veš, lahko bi bila že noč
in poteptana bi ležala na kupu
preperelega listja,
objeta bi zdrsnila v večnost.
Nikoli ne bi izvedela,
da ima življenje zlate oči
in da je tvoje črno telo željno
tekanja po rosi jutra.
Nikoli ne bi začutila
pravih utripov v prsih ,
ki vedno plapolajo
le v dvoje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 06. 04. 2011 ob 10:53
- Prebrano 644 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 105
- Število ocen: 4
