Postoj, poglej in se nasmej,
obriši solze mu iz oči,
naj tvoj pogled mu upanje budi.

Osamljen je in lačen spet,
teman in grd je zanj ta svet.
Nihče ne potrebuje ga,
nihče ničesar mu ne da.

Ostal je čisto sam na svet`
in samemu mu ni živet.
Izgubil je zaupanje,
ljubezen, starše, srečo, vse.

Na temni cesti je pristal,
sinoči je v smetnjaku spal.
Zastonj na cesti prosil je za hrano,
si skorjico delil je z vrano.

Iz reke je na bregu vodo pil,
obraz si z mrzlo vodo umil.
Je bolečino vsrkal vase
in del srca zaklenil zase.

Zakaj na cesti je pristal,
zakaj nihče mu roke ni podal
in kdo mu zdaj bo pravljico prebral?
Ne, to ni prav, ne,to res ni prav!

Antonija