Jaz vem, kaj ti dajem,
v svinčeni posodi nalito resnico,
zabeljeno z ocvirki vljudnosti
in ti goltaš in goltaš,
lačen tega kruha,
četudi je skorja zažgana
in okus spominja na polizana tla
pravkar zapuščene koče,
kjer je mladež dva dni
puščala svoje izpljunke.
Jaz vem, kaj ti dajem,
potihem me sovražiš,
a ljubiš me na glas.
Ni takega zrcala, ki bi
naslikalo tvoje obličje
z dušo in srcem vred, ki
bi razčlenil tvoje dobre in
slabe navade in ti nato
v slabem vremenu ponudil dežnik.
Jaz vem, kaj ti dajem, kaj boš
izbral ti, pa ne morem vedeti.
Prav tako ne morem vedeti,
kam in kako bo udarila strela
tleče ljubezni,
lahko bo zanetila iskro,
ki si želi živeti,
lahko bo zažgala svet.