Vreščeče mi pravijo,
da moram napisati veliko okroglo piko,
ko moje misli pritavajo pred stop znak,
čeprav bi veliko raje nad nepravilno okroglo packo
kapljajočega črnila
narisala narobe obrnjeno črko S.
A nato kričijo vame, da cikcakasta
vijuga dosega svoj namen le kot
ostro začrtana proga na smučišču,
ki se radostno predaja taljenju pod
žarometi pikaste luči na koncu
pisanega sončnega zabaviščnega parka.

Besede je namreč treba ločevati
kot odpadke nedeljskega kosila;
te gredo tja, one drugam,
druge na deponijo – v pozabo.
Šele nato jih lahko zrežem na
neenakomerno nacefrane
raznobarvne kosce najkakovostnejšega
nelomljivega stekla in jih
zlepim v poševne vrste
asociativnih podob.

In še bolje je,
če sem imagistična –
zaprt bel hladilnik
v prazni sobi brenči,
ob njem ležijo kupi smeti,
ki jih že dolgo ni nihče pobral,
ploščica Milky Waya na tleh,
v kotu poležana solata,
ki čaka na poštarja.

Saj! Potem vsak reče:
Uh, kakšna pesem!
Čeprav ne vem, kaj hoče reči
in niti sama več ne vem,
kaj sem hotela povedati,
zato se moje misli vijugasto zaokrožijo,
toda ne morem napisati pike,
ločevati besed ali jih rezati
v kolaže …
Moj svet je moja kepica volne
in spletla si jo bom
po svoje.

Pikapoka