Mesto. Vrvež.
Biti med ljudmi,
pa vendar sam,
včasih tako ugaja.
Občutek notranjega miru
ob pitju kave na trgu.
Okrog mene
hodijo in hitijo ljudje.
Opazujem,
razmišljam,
v miru s seboj …
Nekdo pomaha v pozdrav.
Vpraša, mimogrede – kako si?
Dobro – odgovarjam,
tudi ko ni dobro,
saj koga to sploh resnično zanima?
In sprašujem se,
ko opazujem mestni vrvež:
Kam gremo?
Kaj izgubljamo?
Kaj bomo sploh dobili?
Ne vem.
Tisti za nami bodo vedeli.
Mogoče.
Če ne bo prepozno …

Mima