Kdor včeraj zadnjič je izdihnil,
naj mu bo lahka ta temna zemlja polna korenin,
ponesoč svojo dušo v negibnem telesu nekam tja daleč proč, kjer misli tavajo v ponavljanju tega še živega življenja in gibanja v vse smeri za žive.

Naslednja sem, ki polotil se je bo trenutek konca žive večnosti, ko zavese s temo bo prekrila roka veka, zaprla vse dohode zavedanja, pisanja, branja, gibanja in ustvarjanja drugih živih gibov, ki nakazujejo živo prisotnost.

Kadar bom na vrsti in bom šla na zadnjo izkušnjo, naj bo hitro, naj ne traja bolečina in naj ne zažgejo v kakšni ognjeno železni peči za zažig mrtvecev. Mene
pustite v stiku z zemljo, naj črvi se rojevajo in ohranjajo svojo kratko življenje, dokler bodo trajale mišice z drobovino na kosteh. Naj se najejo in naj pustijo toliko, kot je ostalo za našim predhodnjim, ki jih niso požgali.

IŽ-lev