Leta niso nobena ovira
Da se ne bi priklonila
In pokazala hlačk
Ali z zasušeno mivko
Zidala votlih gradov
Polnih lažnih hodnikov
In jih postregla kot upanje
Leta niso nobena ovira
Da se ne bi vrgla ob svet
In pordečela kot supernova
Ali da ne bi šla k spomeniku
In pozlačenim imenom
Za ugaslimi svečami
Tožila svojih bridkosti
Leta niso nobena ovira
Za nespamet in pretvarjanje
Za tvoj »jaz pa« in »če pa«
In za tvoje premišljeno zmedene poljube
Rojena si bila pred lastnim štetjem
In šele v času
Ko si sprostila prvo jajčece v svet
Si prišla do ničle

Želim si
Da bi nikoli ne videla
V tvojih rokah
Tistega enookega medvedka

Aleksandra Kocmut - Kerstin