Spet

Prebudila sem sence, razbohotene
na mojem obrazu. Skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed - spustila sva jih
v neskončnost kot balone, pobegle
otroškim ročicam. Zavozlala sem
preperele nitke, okopane v
jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti
spletla v kito. Prisluhnem slapu
besed, šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju.

Odtisnem se v tvoje šepete
in vonjam češnje na izprani blazini.

ajda

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

ajda
Napisal/a: ajda

Pesmi

  • 26. 03. 2011 ob 23:01
  • Prebrano 1878 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 547
  • Število ocen: 15

Zastavica