Ko dih pomodri in se pesem ustavi,
ko bela preproga zakrije sidrišče
in veter brez misli prezrači vadbišče
utrujene vojske, se ona predstavi.

Pristopi na oder, razširjen v brezkraje,
zasede poslednji kot večne zablode,
ki jo imenuješ arena svobode.
In se ti nasmehne. Brez drila, brez vaje.

S teboj je odkrita in nič ne sprašuje
in tudi ne reče nič, ne odgovarja.
Tišino ponudi, breztežnost nasnuje.

Jo končno pričakaš, ne rabiš slovarja
in ne razlagalke, ki v pesmih domuje.
Srž pesmi v dokončno resnico pretvarja.

Lidija Brezavšček - kočijaž