Vate bruham
besede in vprašaje in klicaje.

Obmetavam te z željami
in s skrivnimi hrepenenji,
a ne trzneš.

Medlim in trepetam,
ti pa zavzemaš svoj piedestal
in pobledevaš.

Prisegam, da vidim razpoke
na tvojih bokih
in da golobi že pristajajo
na tvojih ramenih.

Zgrabim razpršilo
in ihtavo načečkam grafit.

Lahko bi brcala in udrihala,
a bi se zdelo,
da te niti dotik
ne doseže.

Ranim le sebe.
Znova in znova
si prizadevam modrice,
ko ti poskušam vdahniti življenje
in te povleči iz zamaknjenosti.

Občutek neobstajanja in nepomembnosti
mi izčrpava solze,
ti pa se posmehneš
in zavit v zanikanje
ter ignoranco
odstopicaš v dan.

Jaz se ovijem v belo
in te zamenjam
na podstavku.

Golobom je vsaj malo mar.

MOMO