Viševski grad stoji pod goro Belo,
Viševski grad, bogastva silna slava,
kjer plemstvo je od davnih dni cvetelo.
Posestva rodovitna so in zdrava,

se krepki konji pasejo v ravnici,
zidovi grajski čvrsto še stojijo …
A skrb gospe se riše v ozkih licih,
ko črno si zapreči dá kočijo.

Na drugi strani gozda je vasica.
Gospa veli obstati. V vaško blato
izstopi visokostno kot kraljica.
Otroci brž pokažejo podplate.

»Le kod se moj nesrečni sin potika?«
bobni po duši rano ostarele,
v nedelu in zabavah odcvetele
grofice, ko po kamnih se spotika.

*

Ogrlica iz modrih azuritov
odbija krhke žarke februarja.
Mladenič in dekle z debelo kito
sedita v resi na obrobju barja.

»To dragotino mi je dala mati,
da bi nosila jo izbranka moja.
Kako bi smel katerikoli dati
ikono, ki v resnici je le tvoja?«

V očeh se Vidu senca posprehodi
in tiho skloni glavo lepa Živa.
V obeh minljiva, mučna misel blodi,
da njuna sta svetova nezdružljiva.

Zato z nobenim zemeljskim dotikom
nikoli ne pospremita pogledov,
v katerih duša k duši se primika,
in z molkom več povesta kot z besedo.

*

V meglici sivi iznad Viške reke
se v zgodnjem jutru rišejo postave,
se lesketajo šlemi in obleke
in tuje pnejo se v nebo zastave.

Viševski grad zapre železne duri
in most se naglo dvigne iznad jarka.
A grofa ne skrbi v tej rani uri,
če tuj obarva meč kri višejanska.

V utrdbi se skrivaj na beg pripravlja,
medtem ko divja vojska mu tlačane,
očete, žene, otročad obglavlja
in pušča za seboj vasi požgane.

Le tenka senca v temi se odtrga
z gradu, ko starši siti mirno spijo.
Neslišno skozi gozd in mimo trga
iskat gre Živo Vid, da posvari jo.

*

Visoko v gori Beli, v suhi strugi,
ki hudournik zdavnaj je pojil jo,
da je podobna razdrobljeni trugi,
se skriva vas pred grozo in morijo.

Pod noč oglednik pride iz doline.
»Naš dom je zdaj samo pepel in ivje,«
pove, a Živi na skrivaj pomigne:
»Ujeli Vida so. Ne boj se, živ je.

V šotoru generalovem popiva
in zdelo se mi je, da ni mu sila;
v bližini so dekleta ljubezniva,
a grofa čaka draga odkupnina.«

Spusti se Živa v vas; na pogorišču
z ogleno maso si lase umije,
k sovragovemu krene taborišču
in kot točajka v šotor se prebije.

*

»Hoho, naš lepi princ se je zagledal!«
zariga poglavar sovražne črede,
pijano vstane, po dekletu sega,
pred Vida posmehljivo jo privede.

»Je naša, črna! Glej, oči ognjene!
Počakaj, da ji lica malo zloščim …
Upira se – ta bi bila za mene,
a ker pri volji sem, ti jo privoščim!«

Zakrohota se trop v divjaškem kriku,
ko general ji ogrinjalo sname
in jo potisne proti ujetniku,
ki jo nemudoma čez pas objame.

V navideznem poljubu na ušesa
mu Živa šepeta: »Imam semena,«
in hkrati čuti vroč nemir telesa,
ki se ob njeno nehote prižema.

*

Ob svitu straža v šotor spet pogleda.
Gorje! Ves glavni štab leži negibno.
»Volčin!« nekdo zakliče. »Naša sreda
prikriva izdajalca! Zdaj previdno!«

Medtem pa Vid in Živa skoz podrto
hitita naselbino v Belo goro,
na sedlu ločita se po načrtu,
da ubežita novemu pomoru.

»Očetove vojščake vam pripeljem.
Nasprotnik je šibak, zdaj čas je pravi,«
obljubi Vid. Pogled, zastrt od želje,
uperi v grajske praporje v daljavi.

Ponosno Živa vzpne se nad prepade,
ljudi tam svoje z upanjem vznemiri.
A mine dan. In noč. In dan. Grad pade.
Zavojevalec v njem se razšopiri.

*

Skoz poldne mračno, z dimom zamegljeno,
po kozjih stezah grize se v strmino,
otira lice si okrvavljeno,
zatira v prsih raskavo ostrino

mladenič Vid. In misli na očeta
in mater, ki zbežala sta na varno,
na grajsko vojsko – mu bila je sveta –
orožje je odvrgla malomarno.

Je mater opsoval, se sprl z očetom,
preklinjal vojsko, slednjič prosil milo …
Za svoje bil je skot, zmenè prekleto,
in Živin rod je pustil na cedilu.

Brezup ujetih v grapi se razliva.
Tišina je neskončna kakor v grobu.
V praznini se kot duh izriše Živa,
ki nemo, vdano čaka nanj na robu.

*

Z očmi pripet na njene se spotika
čez prod in skale k njej. In ona trzne.
Med njima je grenkoba nedotika,
beseda vsaka sproti v grlu zmrzne.

Za srajco seže Vid; ko dlan obrne,
se azuriti sinje zableščijo.
Ogrlico ji krog vratu razgrne.
Kot oglje ji na koži kamni tlijo.

Zaman bilo bi ga prepričevati,
to Živa dobro ve; v očeh mu bere,
da se odločil sam je s sebe sprati
tegà sveta obsodbe in zamere.

Odtegne Vid od ljube se in steče
na krš izdanka, ki se v brezno boči.
Ne z glasom, Živa s srcem zbogom reče,
ko mirno roke razprostre in – skoči.

Aleksandra Kocmut - Kerstin