Bolečina kot počasi naraščajoča reka,
preplavlja telo in se sidra v možgane.
Sprašujem se ali strah
bo zopet postal neizbežni gospodar.
Se zopet bliža konec.
Sem spet tam.
Ne zmogel bi še enega razsula.
Prevečkrat bila je moja hiša zrušena.
Temelji razmajani v srž.
Saj človek pade in se plazi
a ne more se v neskončnost.
Enkrat le zmanjka moči
in potem ni več izhoda.
Le večna pozaba tam kjer vse se konča.

igor žuravlev