Le zaljubljenost
in hrepenenje
zaznamujeta tvoje umirajoče oči.

Najraje bi stekla k njemu,
v daljno deželo vzhajajočih sanj
in se mu vrgla v objem.

Sin, tvoj sin!

Uspešen.
In odsoten.
Spominja te na pokojnega moža.

Nič več tvoj,
čeprav te pogosto omenja
na tiskovnih konferencah,
da bi privabil glasove
enako zaslepljenih mater.

In kljub temu
da sem jaz tukaj,
ob tebi,
da ti povijam rane
in strižem nohte na nogah,
ker je artritis že preveč
načel tvoje ročne spretnosti,
me ne boš nikoli ugledala.

Oslepljena od sonca,
ki počasi zahaja,
se nasmehneš le,
ko njegovi žarki pobožajo tvoj obraz
skozi okno televizijskega ekrana.

Zdi se ti, da sem jaz tista,
ki te za roko vodim v temo
in ti natikam sončna očala.

MOMO