Vedno ko sem potrt
pridem k tebi
v tvojo majhno sobico,
kjer sediš sključen na stolu
brez naslonjala
in pišeš zgodbe.

In ko mi je bolje,
te vprašam,
zakaj vztrajaš
pri tako klavrnem delu,
s svojim širokim znanjem
bi lahko počel
KAJ BOLJ DONOSNEGA
in ne bi ti bilo treba
trohneti v tej kleti.

In ti mi odgovoriš,
da mi ni treba
skrbeti zate,
ker počneš prav tisto
kar si želiš.
In da nimaš nikogar
tako kot jaz
da bi prišel k njemu
ko bi bil potrt,
če bi počel kaj bolj donosnega.

Milan Novak