Kje je tisto dno
ki sega v kraljestvo korenin?
Roke dotikajoče se neba
prepletene v kito
so brez funkcije,
noge prilepljene na
gladke kamne,
so okamenele.
V očeh zmes jantarja in
peska,
v jezik zarezana struga
je posušena.
Bo kdaj pomlad pognala
iz vršičkov prsi?
In trtra iz vprašujočega popka?
Vidim pot, posuto s cvetjem,
zaznave so popolne,
čuti pa prevlečeni s kopreno mraza,
Misli se razstavljajo na prafaktorje,
še edini živeči del v starodavni
kamnini.
Silva Langenfus