Kamniti kip

Kje je tisto dno
ki sega v kraljestvo korenin?
Roke dotikajoče se neba
prepletene v kito
so brez funkcije,
noge prilepljene na
gladke kamne,
so okamenele.
V očeh zmes jantarja in
peska,
v jezik zarezana struga
je posušena.
Bo kdaj pomlad pognala
iz vršičkov prsi?
In trtra iz vprašujočega popka?

Vidim pot, posuto s cvetjem,
zaznave so popolne,
čuti pa prevlečeni s kopreno mraza,

Misli se razstavljajo na prafaktorje,
še edini živeči del v starodavni
kamnini.

Silva Langenfus

Komentiranje je zaprto!

Silva Langenfus
Napisal/a: Silva Langenfus

Pesmi

  • 18. 03. 2011 ob 08:53
  • Prebrano 829 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 295
  • Število ocen: 8

Zastavica