Kot
zlata jabolka
si mi z brsti razpočenega
popka rojevala sanjski alfabet. Obet.

Trgal sem
črke in jih zlagal
v lepljenko novorojenca.
Portretiral sem tvojo ikono. Madono.

Na pergamentu
tlakovane steze sem
zapisal akrostih in te razlil
v med. Z veliko žlico te okušal. Okronal.

Z vsakim
zlogom sem
poglabljal reliefno
zgodbo. Kiparil sebe. Gládil tebe.

Tiste vélike
začetnice so mi
rezljale kruh, točíle vino.
Bile so žganje in pogača. Lačnemu jedača.

Danes strgam s svojimi možgani
ozaljšane okraske, snete
z najine verižice,
prstana družice.

Hitim jih zlagati v rebus -
da bi jih drugače bral.
V anagram.
Zaman.

Kakorkoli jih sestavim, je rezultat
enopomenka. Izgubljenka.
Nenapisana zgodba.
Utopljenka.

V črnilu peresa premetanka
in na pradelce
skladiščena
uganka.

jabolko