Ah, gledal si…gledal si Veliko, človek Božji, a malo opazil;
poslušal si Veliko, a bolj malo slišal, sočustvoval si na Veliko in ljubil malo.
Le kaj si, človek, spregledal v tem…v tem prekleto mikro-bio-eko- humanem načinu,
da se ti je prekopicnila os Ravnovesja v tisti nagib, preko katerega ti ne uspe več
zaznati blagodejnega Makro sočutja? Ob vsem, kar si in kar boš še videl in spoznal,
si vsaj lahko še srečen, če si le upaš priznati, da se še znaš veseliti sedanjosti. Da ravno zdaj vidiš, kako dolgočasna in ubijalsko natrpana je ravna in hitra cesta.
Da z malim sočustvuješ in ljubiš na Veliko. Da si že bogat kot jutro, ki je prešlo večer.

Maya mavrična popotnica