Čvrsta,
neprepustna,
upogljiva masa
se za trenutek
usloči
in prilagodi
obliki mojega telesa
in veličini mojih misli
ter me nato odbije.

Kar tako.
Kot da se ne bi zgodilo.

Svetlikajoč mehur resnice
se odmakne,
ko se nanj naslonim
s preveliko težo
in ne pusti,
da bi ga ulovila
(kot kresničke)
ali shranila
(čeprav morda le v kozarec za vlaganje).

Upira se
lastninjenju
in nadvladi.

Le bežen vpogled,
trenutek blaženosti,
hipno razsvetljenje,
preden se,
kot že tolikokrat,
ponovno pogreznem
v siv klobčič
ničevosti.

MOMO