Ob petkih se več ne mežika.
Da ne bi veter izpod vek
odpihnil domačih nalog, usnjenih aktovk, ribje hrane in poljubov za srečo.
Ob mežikih se lahko zamaje jez v otroških očeh
in hudourniki solz lahko na obalo, prekrito z ostanki življenja,
nanosijo še več žalosti in strganih zemljevidov.
Tudi gradi se več ne. Gradov v radioaktivnih oblakih,
neskončnosti jeklenih stopnic, čezoceank in varnih hiš.
Zdaj se postavljajo zasilna šotorska naselja,
kažipoti iz vsemogočnega divjanja narave.
Brska se za obetajočimi besedami, obljublja mesijo.
¾ tvitov je za Japonce, vsaka deseta položnica,
celotna ameriška mornarica in molitve v Cristchurchu.
Človeška brezbrižnost pa se je medtem povzpela čez 8.9
in še raste. Kljubuje s popotresnimi sunki, zaliva vzhodne kleti
prefektur Miyagi, Iwate, Fukušima in z gumijastimi naboji
milje stran strelja v človeške verige.
V borce za svobodo. Jemen, Bahrajn in ostali arabski gverilci
prodajajo časopise in jemljejo oglasni prostor svetovnim televizijam.
Pepelnata Katarinca molči, Bela hiša se pripravlja na veliko noč,
in Gadafi vsak večer pred spanjem mirno šteje ovce.
Svet šteje trupla.

Barbara Žvirc