Režem kos kruha
in ga drobim v današnji dan.
Zaradi lakote ali zaradi navade.
Vsak dan znova, zasekujem pot v
luknjičaste vzorce.

Kako je biti hrana drugim?
Ko te kljuvajo, dolbejo, sekajo?
Brezbrižno mečejo v smeti
in te puščajo na žgočem soncu.

Kako je biti lačen kruha
in obenem željan ljubezni?
Naj te vzamem v objem, dragi otrok.
Zadišalo bo po svežem kruhu.

Jutri si privoščim skorjico,
ki je ostala od današnje večerje.

Silva Langenfus