neizprosno iztisnem usedlino, ki se v ožganih udarcih nabira pod nohti
nežno pomirja, ko se nagnem preko rumene ograje
in z glavo navzdol opazujem zlitino mesta
prijeten je Nebotičnik, Sofija, in list, ki leti proti tlom
in se ustavi tik poleg rdečega kolesa, ki ne zavira
zadnjega dne v maju se bom sprehodila skozi alveole Ljubljane
v Robbovem vodnjaku bom ujela moje popoldneve
vonjala jih bom na tržnici
klepetala z branjevkami
grizljala zelena jabolka
uživala v kislosti zelja
in ob Ljubljanici si bom v zelenini odpočila otekle oči
tako bom spet
bom sedaj, ko mi Smrt šepeče
potrebujem še eno srce
ne dam ti srca, ki komaj utripa
ne jemlji, kar ne potrebuje večnosti časa
ostanki hrane na pladnju so nedotaknjeni in voda curlja iz steklenice
Kandinsky in njegovi Krogi se spreminjajo v število, ki ne pije
ker je tu naravnost čudovito
čudovito je, zakaj, Sofija
ker so rjuhe čiste in soba prezračena
ker je pred vrati razkužilo in na pladnju nadražje milo
čudovito je, zakaj, Sofija
ker prah zbeži in oblak napiše zadnje vremensko poročilo
čudovito je, zakaj, Sofija
ker likam perilo in pometam predsobo
ker zalijem cvetje in pomijem posodo
čudovito je, zakaj, Sofija
ker odnesem smeti in zloščim srebrne žlice
ker kupim časopis in ne znam speči makove potice
čudovito je, zakaj, Sofija
ker je igrišče blizu, da ujamem žogo za rep
ker mi je vroče in se slečem
in stečem
tja sem tja sem tja
čudovito je, Sofija, zakaj
prekleto, zakaj
čudovito je, Sofija
ker ne dam srca
in sem gola
ker ne hodim k spovedi, da mi bo odpuščeno
joj, kakšna smola

sheeba