Spet konec...
Le da tokrat z drugim.
Že od začetka vedela sem, da ni to.
A kaj, ko na trenutke
je bilo tako lepo.
Zato sem pač zavlačevala.

Ne bom točila solz,
ne bo nič lažje,
poleg tega v bližini nimam robcev.
Na tihem sem kot vedno upala,
morda bo zdaj drugače...
A upanje me dostikrat zavaja.

No ja...
Tako kot vzponi,
tudi padci so koristni.
Baje pospešijo razvoj duhovni
in naredijo te močnejšo.

Karkoli že,
za konec se ti zahvaljujem.
Ne, ne sarkastično.
Resnično hvala.
Uživala sem s tabo,
za par trenutkov
popestril si mi življenje
in zdaj, ko sem spet žalostna,
lahko ponovno pišem pesmi...

Prav nič ne bom obžalovala,
iskreno ti želim,
da najdeš pravo.
Tako kot ti,
bom tudi jaz napraj iskala,
saj pravi vendarle obstaja.

In zdaj
na vse poglejmo z optimizmom.
Vsi konci,
hkrati novi so začetki...

HIPI